africansoul
Administrator foruma
Pridružen/-a: 13.12. 2012, 07:26
Prispevkov: 10
Kraj: Arusha, Tanzanija
|
 Objavljeno: 07 Mar 2013 08:26 Naslov sporočila: Moje izkušnje v Afriki |
 |
|
......moj dan v Afriki....
Odločimo se. Ponovno gremo v sirotišnico. Vsi pripravljeni stojimo pred vozilom. »Fant«, ki pomaga lastnici hiše pri vsakdanjih opravilih, opravil vozniški izpit in se naučil nekaj osnovnega govoriti angleško, nas bo peljal v sirotišnico.
Uredimo se in čakamo pred vozilom. Ta fant hodi naokrog in nekaj išče. Po 10 min ga vprašamo kaj se dogaja in razloži nam, da išče ključe. Po nekaj minutah vsi začnemo iskati ključe. Med čakanjem in iskanjem se pred vozili stepeta še dva psa, samca, ki se še vedno nista dogovorila kdo bo glavni v hiši. Vsi kričimo na pse vendar to ne ustavi pretepa.
Od nekje že po pretepu prileti fant, da bi jih ločil. Od jeze in panike mu rečem, da je prepozen in da naj drugič prej pride, saj psi ubogajo samo njega in je edini, ki lahko prepreči ali ustavi pretep. On tudi vsak dan nahrani vse živali v hiši...in ga živali najbolj ubogajo!
Med iskanjem ključev se kar naenkrat prikaže varuška, ki se spomni, da bi morda lahko bili ključi v drugem vozilu, ki je parkirano poleg. In res, ključi so bili ves čas v drugem vozilu. Vsi se končno usedemo v 4x4 terensko vozilo. Pomočnica, ki za lastnico kuha in pospravlja čaka pri vratih, da jih odpre in se pelje z nami pol poti.
Fant poskuša prižgati vozilo vendar ne gre. Po svojem minimalnem mehaničnem znanju ugotovim, da je baterija slaba in da na mestu vsekakor tega vozila ne bomo prižgali. Namignem mu, da tako ne bo šlo pa vendar vztraja s prižiganjem vozila. Sedimo v avtu in čakamo. Ker se nič ne zgodi, mu rečem, da naj odpre sprednji del vozila in udari po bateriji... afriški recept, ki je nazadnje deloval. Pogleda me z veliki črnimi očmi in mi malce v strahu malce v sramu reče, da ne ve kje ima vozilo baterijo. »Dobro«, mu pravim, »odpri haubo«, ti bom pokazala kje je baterija. To res narediva, vendar se ne zgodi nič. Pravim mu, da na mestu avto tako ne bo nikoli vžgal. On spusti vse zavore, poskuša prižgati vozilo med premikanjem po majhnem klančku in nič. Poskusi še enkrat in uspe mu! Vozi vzvratno in se zaleti v palmo z bananami. Z ogledalom polomi skoraj vse liste ampak njega to ne zmoti. Pomočnica – kuharica naveličano čaka pred vrati. Od nekje pride varuška z otrokom in nekaj kriči v swahiliju. Fant se ustavi in izstopi iz avta. Hitro se vrne. Vprašam ga kaj se je zgodilo in on mi razloži, da so bila zadnja vrata vozila odprta. Po dvorišču smo se vozili z odrto haubo spredaj in z odprtimi vrati zadaj. T.I.A. – This is Africa (To je Afrika). Končno nam uspe zapustiti dvorišče. Varuška zapre vrata, pomočnica ponižno stopi v vozilo in končno odrinemo. Do glavne ceste vodi ovinkasta luknjasta prašna »cesta« -off road. V Afriki je asfaltna cesta luksuz. V večini so asfaltirane samo glavne ceste.
Ko prispemo do glavne ceste, pomočnica izstopi iz vozila, jaz pa prosim fanta, da nam ustavi v trgovini na poti v sirotišnico, da kupimo nekaj sladkarij za otroke. Prispemo do trgovine, kupimo vrečo bonbonov, 160 kosov za 6.000 TZS = 3€. Ko izstopimo iz trgovine nas star gospod s poškodovano nogo glasno pozdravlja; Mambo! Mambo! Mambo! Seveda mi je takoj jasno, da na tak način prosi za denar. Belci hodijo iz trgovine s polnimi vrečami hrane in stvarmi, ki jih ne potrebujejo, zunaj pa je veliko otrok in starejših ljudi, ki nimajo ničesar. Pravijo, da ti to s časoma pride v navado in jih enostavno več ne opaziš. Jaz temu ne verjamem. Zavedam pa se, da vsem ne moreš pomagati. Sežem v torbico v prvi žep, najdem 500 TZS = 0,25€ in mu jih dam. Za ta denar si lahko v lokalni trgovini kupi vsaj zajtrk. Razmišljam kako naj pridem do denarnice da mu dam še kakšen šiling več vendar me »fant« takoj opozori naj tega ne počnem, če ne bi rada ostala brez vsega. Ubogam njegov nasvet in zaprem okno v vozilu. Razmišljam... upam, da mu je še kdo tisti dan dal kakšen euro. Med obračanjem pred trgovino iz nje izstopi še ena belka. Med nalaganjem nakupovalnih vrečk v avto, ta isti starček pride za njo in jo pozdravlja: Mambo! Mambo! Ona se obrne, ga pogleda, nekaj zamomlja in gre na drugo stran vozila, se usede vanj in se odpelje. Sama pri sebi si rečem... morda je ona ena tistih, ki so ji te prošnje prešle v navado in se rajši obrne stran. Po eni strani jo razumem in je ne obsojam.
Končno se odpeljemo, po levi strani ceste. Sedaj sem se že navadila, da gre vse v nasprotno smer kakor sem navajena v svoji domovini in v večini držav, ki sem jih obiskala. Tudi v Egiptu, kjer sem živela pet let in je del Afrike, so volani na levi strani in glavno pravilo je, da se vozi po desni strani ceste... no ja, tam nekih strašnih pravil glede pasov na cesti ni. Iz dvo-pasovnice naredijo štiri pasovnico, tako, da ni nobenega problema, če se voziš po sredini ceste ali celo po nasprotnem pasu, če le gre...
Peljemo se po glavni cesti, nato iz glavne ceste zavijemo levo, kjer obnavljajo cesto in je polovica ceste na desni strani polna ljudi in avtomobilov. Znakov za delo na cesti ni, ograjeno ni. To je Afrika si rečem.
Pripeljemo se do železniške proge, ki že vrsto let ne obratuje več, jo prečkamo in se spustimo v lokalno naselje. To je prava Afrika!
Hišice iz blata in kamnov ter lesa. Nekateri imajo zgrajene hišice iz zidakov in celo fasado! Spet drugi imajo le nekakšne šotore. Naselje je živahno. Otroci se igrajo na ulici brez igrač. V rokah imajo kakšno palico ali gumo. Vsi se obračajo proti našemu vozilu, nas gledajo in se sramežljivo nasmehnejo. Ko jim vrneš nasmeh, ti pomahajo in pozdravijo «Mambo«! Če so v skupini so bolj pogumni in kričijo za avtom »Mzungu« - v swahili jeziku pomeni belec. Nič žaljivega s tem ne mislijo. Veselijo se vsakega belca, ki pride na obisk v njihovo državo.
Med vožnjo proti sirotišnici, opazujem ljudi v naselju... nikomur se nikamor ne mudi. Ženske hodijo počasi. Vsaka ima svoje opravilo. Nekatere zunaj pred hišo na roke operejo perilo, druge na cesti pečejo koruzo, da bi zaslužile za vsakdanji obrok, spet tretje se trudijo prodati kakšen kos zelenjave ali sadja, ki ga pridno pridelajo na svojih malih njivah. Dežja je dovolj, da uspeva posamezna zelenjava in sadje, ki jo imajo dovolj za svoje potrebe ali celo za prodajo. Ženske sedijo na tleh ali manjših stolih, zelenjavo in sadje položijo na desko ali mizico ter čakajo na kupce.
Pri nekaterih hišicah mi uspe pokukati v notranjost. Hišice so prazne, eno prostorne, zelo skromne in temne. Mislim, da v večini hiš nimajo elektrike in niti ne tekoče vode. Po vodo hodijo v potok, ki ga mi prečkamo na poti v sirotišnico.
V eni izmed hišic blizu vrat na nizkem stolu sedi ženska, nad ognjem, ki je kar na tleh, ima postavljen veliki »kotel«. Z veliko kuhovnico meša okusno kosilo (predvidevam). Poleg nje sedi druga ženska. Smejita se in uživata. Hakuna matata sem si mislila.
Ženske na glavah nosijo težka bremena. Verjetno nikoli ne bom razumela kako to zmorejo s tako lahkotnostjo.
Skrajno zanimivo se mi zdi dejstvo, da imajo vse Afričanke tako zelo urejene pričeske. Od najbolj revne do najbolj bogate. Ni pomembno. En teden imajo dolge lase, en teden čisto kratke, potem tanke običajne kitke, drugič kitke pletene tesno ob glavi,... tudi v naselju imajo »frizerske salone«. Kar zunaj na starem majhnem stolu sedijo »stranke«, dekleta pa pridno »čarajo« nove pričeske.
Moški so drugačni. Nekateri ležerno poležavajo okrog hiš, pred trgovinami, na motorjih,... drugi v velikih skupinah uživajo v družabnih skupinskih igrah, spet tretji opravljajo težko delo – vlečejo težke vozove, nosijo težke predmete, opravljajo težko ročno delo, ki je za nas že zdavnaj zgodovina in že vrsto let za nas to opravljajo stroji.
Družabno igro, za katero mi pravila niso niti približno jasna, se igra z zrni kave in fižola. Iz lesa ali aluminija je narejena igralna površina z luknjami. Očitno zelo zabavna igra saj so se moški očitno zabavali ob igranju.
Po poti srečamo veliko otrok, ki sami hodijo po cesti. Majhni z velikimi torbami, skoraj tako kot pri nas. Razlika je samo v tem, da so te šolske torbe skoraj prazne, prašne in manj »razkošne«. Nekateri otroci se iz šole vračajo v družbi, drugi sami tavajo po cesti, se igrajo z listi dreves, palico ali kamni. Vsi imajo uniforme. Barve in stili uniform se razlikujejo glede na šolo in stopnjo razreda.
Za hip se mi pogled ustavi pri mali deklici, mislim, da ni dopolnila štiri leta. Sama stoji ob cesti in z velikimi očmi gleda v nas. Kako samostojni so ti otroci, pomislim. Če bi pri nas tako mali otrok sam taval zunaj, bi verjetno starše že klicali na razgovor k socialni službi.
Po levi strani nas prehiti motor. Taxi prevozu na motorju pravijo Piki Piki. Je najhitrejša in najcenejša oblika prevoza. Včasih sta na motorju dva, včasih trije, včasih verjetno štirje. Ta način prevoza običajno uporabljajo lokalni prebivalci, revnejšega sloja.
Zanimivo se mi zdi tudi, da živali ne uporabljajo za vprego. Namesto osla ali krave, voz vlečejo moški Kontradiktorno tistemu kar sem ugotovila glede moških v Afriki. Morda bo zvenelo žaljivo ampak resnica je ta, da so moški veliko manj delovni kot ženske.
Celo naselje je zelo živahno, sliši se glasba, smeh in kričanje otrok, po radiu glasno poslušajo novice, z velikim interesom gledajo nogometne tekme... mladi, stari, moške, ženske, otroci in živali... zanimivo, nepozabno.
Kot v labirintu se peljemo do sirotišnice. Nevem kako vedo kje je potrebno zaviti. Meni se zdi vse isto. Ni znakov, ni napisov, ni številk,.... Šofer že ve! Prispemo v sirotišnico.
Otroci zagledajo gospo, ki je lansko leto ogromno časa preživela z njimi, in začnejo glasno vpiti njeno ime in ji skakati v objem. Od sreče sva obe zajokali. Takšno veselje in sreča. Neprecenljivo!
Sin od gospe, ki se nama je pridružil na obisku sirotišnice vsem otrokom pravično razdeli bonbone. Vsakemu dva na začetku in potem ponovimo krog. Otroci z velikim veseljem odpirajo bonbone in se sladkajo. Vsak vzame dva in nič več. Tako zelo pošteni so, da ne bi vzeli niti enega več kot je »predpisano«.
Čas z njimi vsaka preživi ločeno. Otrok je toliko, da je težko biti z vsemi naenkrat. Nekateri so sramežljivi in ne znajo veliko angleško, spet drugi so bolj zgovorni in že precej obvladajo angleško.
Opazujem jih med igro. Iz nogavic si naredijo žogo in se igrajo t.i. »Igro med dvema ognjema«. Najprej fantje, potem punce. Fantje med tem najdejo »pravo« žogo in rajši za hišo igrajo nogomet. Mlajši otroci imajo zunaj »pene – blazine« in delajo prevale in salte. Starejša dekleta na roke operejo perilo in jih sproti obešajo na dolge vrvi sredi dvorišča. Dve sta odgovorni za pripravo zajtrka. V mali »kontejnerski hišici« na odprtem ognju in veliki posodi pečeta zelo enostavno pecivo za naslednji dan. Otroci si med seboj zelo pomagajo.
V nekem trenutku »pade komanda«, da morajo iti delati na vrt. Nekaj otrok se takoj neha igrati in brez besed odidejo delati. S pomočjo prostovoljcev so uredili vrt na katerem sedaj pridelujejo špinačo, solato in drugo zelenjavo. Vsi zelo pridno pomagajo.
Med tem sama sedim na klopi, okrog mene dekleta, ki obožujejo moje lase in z veseljem po vsej glavi pletejo kitke, se dotikajo mojih dolgih nalakiranih nohtov in moje bele kože. V roki držim prazen list papirja in pinki flomaster. Agnes, prisrčna mala deklica me vpraša, če mi lahko nekaj nariše. Seveda ji z veseljem dam papir in flomaster ter čakam na njeno umetnino. Nariše rožice, srčke, napiše svoje in moje ime, ter mi pove, da me ima izmerno rada. Ti otroci tako malo potrebujejo, da začutijo toplino in ljubezen, ki jo takoj vrnejo z iskrenim nasmehom in toplim objemom.
Ko poriše cel list papirja, jo Angel prosi za flomaster. Ker nisem imela več papirja, si je s flomastrom pobarvala nohte. To opazi še deklica Chiko in želi, da tudi nje pobarva nohte na pink barvo Kakšno veselje teh deklet! Z lakom za nohte se še verjetno niso srečale, videle pa so nalakirane nohte in očitno jim je bilo to izmerno všeč.
Med tem ko si dekleta barvajo nohte, ostale uživajo v mojih laseh. Dolge blond lase ne vidijo vsak dan in možnost igranja z lasmi ne dobijo velikokrat. Kako malo potrebujejo za veselje, si ponovno potiho mislim pri sebi. Ko sedim in jim pustim, da uživajo pride k meni Miriam. Sramežljivo in tiho pristopi blizu ter čaka na mojo reakcijo. Jaz jo pobožam in stisnem k sebi. Ona se sprosti. Želi si samo objema. Stisnem jo k sebi jo dam v naročje in tako mirno sedi pri meni debelo uro. Dotika se moje kože in me boža. Gledam jo in nevem ali naj se od veselja smejim ali od žalosti jokam.
Med tem dogajanjem s kolesom pride nek moški. Nasloni kolo na vodni tank in gre v učilnico. Iz vseh strani otroci hodijo k vodi, se umivajo, preoblačijo in z zvezki v rokah hodijo v učilnico. Brez besed, brez ukazov. Ugotovim, da je prišel islamski učitelj, ki uči verouk dekleta in fante Islamske vere. Razložijo mi, da imajo v sobotah pouk islama, ob nedeljah pa gredo otroci krščanske vere v cerkev k maši in imajo verouk.
Spoštujejo vero posameznikov in poskrbijo, da vsi otroci dobijo znanje o veri s katero so se rodili oziroma jo dobili od staršev, ki jih sedaj nimajo več.
Na drugi strani opazujem gospo s svojim 5-letnim sinom, ki uživata v družbi otrok. Malega so vzeli za svojega in so poskrbeli zanj kot za vse druge otroke. Starejši otroci pazijo na mlajše in imajo to skrb že zakoreninjeno v sebi. Vse si delijo, pri vseh stvareh si pomagajo in pazijo eden na drugega. Kako lepo se mi zdi to. V primerjavi z »našimi« otroci... težko bi bilo karkoli primerjati.
Dan se bliža koncu. Počasi se temni. Moramo oditi saj nas opozarjajo, da vožnja v taki soseski ponoči ni najbolj varna. Jaz se počutim izredno varna vendar moram oditi. Otroci žalostno gledajo, pomahajo v slovo. Agnesa me potiho vpraša... boš še prišla na obisk? Zašepetam ji na uho: »seveda pridem«! Objamem jo, poljubim jo na lice in odidem.
Usedem se v avto in solze se kar same vlijejo. Sprašujem se zakaj je to tako? Tako iskreno malo bitje nima očeta, nima mame, nima sestre ne brata... kje je pravica na temu svetu....?
_________________
"If you can't feed a hundred people then feed just one" - Mother Theresa
www.facebook.com/travelingandvolunteering
www.potovanjeznamenom.com |
|
